Obstajajo trenutki, ko besede niso dovolj. Takrat spregovori glasba – ne zato, da bi razložila skrivnost, temveč da bi ji dala prostor.

Nocojšnji program se začenja pri Mariji. Victorijina Regina caeli in pravoslavna Bogoroditse Devo prihajata iz različnih izročil, vendar obe nosita isto zaupanje. Iz nežnega pozdrava Mariji se postopoma približamo liturgični molitvi, kjer se osebna prošnja razširi v skupni glas. Pri Rheinbergerju se Kyrie in Gloria srečata v napetosti med prošnjo in hvaležnostjo – med zavedanjem lastne majhnosti in slavljenjem presežnega.

Pri Rachmaninovu se ta tok umiri v preprostem izročilu: Tebe poem – Tebi pojemo. Starodavno besedilo v njegovem glasbenem jeziku dobi posebno širino, Makorjevi Three Orthodox Hymns pa pokažejo, kako lahko ista duhovna tradicija zazveni v sodobnosti. Čas se spremeni, vprašanja ostajajo.

Sledi trenutek zbranosti. Ave verum se ustavi ob skrivnosti učlovečenja, Laudate Dominum pa pogled znova obrne navzven, k hvaležnosti. Med obema je razpet pomemben del našega izkustva: sposobnost, da se ustavimo in obenem prepoznamo dobro, ki nas obdaja.

Od tod je le korak do besed: Bog je tako ljubil svet. Chilcottova skladba nas pripelje do osrednje misli krščanskega sporočila, ki se nato nadaljuje v starodavnem verzu Ubi caritas et amor, Deus ibi est. Trottova in Elberdinova skladba ga vsaka na svoj način približata današnjemu poslušalcu: ljubezen ni le občutek, temveč odnos, v katerem se človek zares obrne k drugemu.

V Two Love Songs of Solomon Ambroža Čopija se ta misel razpre v povsem drugačnem jeziku. Pesem pesmi govori o hrepenenju, bližini in lepoti ljubljenega. Duhovno in človeško se tu ne izključujeta, temveč se prepletata. Ljubezen postane nekaj, kar lahko doživimo, izrečemo in tudi izgubimo.

Zato je Let My Love Be Heard Jakea Runestada tako neposreden nadaljnji korak. Za starodavnimi besedili se nenadoma oglasi zelo osebna prošnja: naj bo tisto, kar nosim v sebi, slišano. Ne gre več samo za odnos do Boga, ampak tudi za našo potrebo po bližini, razumevanju in sprejetosti.

Whitacrejeva Sing Gently to željo izrazi brez velikih besed. Njena moč je v nežnosti in v občutku skupnosti, ki nastane, ko se posamezni glasovi združijo. Po vseh prejšnjih izpovedih je dovolj, da ostanemo drug ob drugem.

In prav zato lahko zaključimo s skladbo The Music of Stillness. Po vsem, kar je bilo izrečeno, pride čas za zbranost. Ne kot umik od sveta, ampak kot možnost, da slišano sprejmemo in mu dovolimo, da ostane z nami.

Morda se tako razkrije tudi pomen nocojšnjega naslova.

Credo et amo / Verujem in ljubim.

Dve besedi, ki ne potrebujeta velike razlage. Ena govori o zaupanju, druga o bližini. Med njima pa je prostor, v katerem se srečujejo vera, glasba in človek.